Refleksija

ZAUPANJE IN VARNOST V COACHING ODNOSU GRADI REFLEKSIVNA PRAKSA COACHA

Piše Jasna Knez

 

Na zimski solsticij sem za ICF Slovenija Chapter izvedla, letošnji zadnji CCE (Coach continues education) dogodek. Izbira termina, ni bilo naključje. In tudi zbrana druščina članov ne.  Pravijo namreč, da ta praznik predstavlja prerojevanje oz. novo rojstvo v kroženju  življenja.

 

Vzpostavitev coaching odnosa, medsebojnega spoštovanja in zaupanja je ključno za vse coache. Zavedati se moramo, kdaj in kako vstopamo v sistem klienta, kako vplivamo nanj s svojim sistemom in tudi vedeti in znati, kako iz njega izstopiti nenavezano. To postavlja pomembno mesto refleksivni praksi, kot ključen del utelešenja coaching miselnosti.

 

Coaching odnos ima namreč večjo moč kot coach ali klient. Je prostor, ki izzove, spodbode, motivira in opogumi. In ta odnos je kot trikotnik – z coachem na eni strani (coach podpira moč odnosa in je fokus odnosa, klient), s klientom na drugi strani (klient podpira moč odnosa in je opolnomočen zaradi odnosa) in z odnosom samim na tretji strani.

Pri gradnji coaching odnosa pa so pomembni tako kreiranje varnega prostora in prostora za pogum, kreiranje zavezništva in prebujanje transformacije. Zato je nujno, da se zavedamo svoje osebne moči, ki jo imamo v danem trenutku znotraj tega odnosa. Kaj prinašamo v sistem. In tudi naša osebna moč je kot trikotnik, ki zahteva uravnoteženost. Na eni strani med tem, kdo smo in naše lastne avtoritete (persone), sposobnosti sprejemati kar je v polju, torej naše popolne prisotnosti in zavedanja vpliva, ki ga imamo, sposobnosti spremembe miselnosti in kreacije emocionalnega preskoka. Pogledati na odnos s sistemskega vidika. Videti, kaj vse je v polju, v katerem se nahajamo.  Ali smo res vzpostavili nenavezanost in prostornost? Ali je morda v polju kaj, česar kot coach ne vidimo ali ne želimo videti?

 

Zato v coachingu postavljamo pomembno mesto refleksivni praksi, ki je za profesionalnega coacha nuja in ne izbira. Omogoča nam, da smo bolj zavestni glede lastnega načina delovanja, načina razmišljanja in čutenja. Refleksija nam namreč pokaže, kako razmišljamo in kako naredimo določene aktivnosti, stvari, kako jim pristopimo, kako in kaj vprašamo, zakaj postavimo takšno vprašanje ali v tem vrstnem redu.. Refleksija nam namreč ponuja učenje o sebi in o naši coaching  praksi, učenje o drugih, učenje o profesiji ter nudi mnoge prednosti in razvoj, ki nam ljudem, pomaga, da skupaj delamo učinkoviteje. Je tudi nujna za profesionalne coache in je del CPD (Coach profesional development pri akreditacijah)

 

Vprašanje, ki smo si ga na delavnici postavili: Kolikokrat naredite refleksijo coaching prakse? Coaching odnosa?

Coaching refleksija je močno orodje, kajti, če od reflektiramo v trenutku ali za nazaj se lahko ogromno naučimo in s tem tudi napredujemo. Nekaj vprašanj, ki si jih lahko zastavimo:

  • Kaj se je dogajalo v meni? Kaj se je zgodilo, reakcije, ki sem jih imel, vključitve, izključitve, paralele in povezave v seansi.
  • Kako razmišljam? Kako čutim?
  • Načini, ko bi lahko odreagiral drugače v prihodnjih seansah. Kakšen je moj občutek, ali uporabljam prave besede? Je to pogovor, ki je v tem kontekstu ok?
  • Pogled skozi širšo sliko – kaj nisem opazil?
  • Lahko grem globje? Kaj so nezavedni predsodki? Pristranskost?
  • Katere navade imam, ki mi služijo in bi jih rad ojačal? Kaj so navade, katere bi se rad znebil? Kakšne vzorce lahko zaznam v svoji refleksiji?

 

Sama uporabljam coaching supervizijo že leta, z akreditiranim coaching supervizorjem. Gre za drugačen pristop od mentorstva. In refleksivna praksa je del mene, je del tega, kar počnem.

Žal pa vse prepogosto slišim, da mnogi coachi nimajo te navade. In tudi raziskave strokovnih mrež na tem področju potrjujejo to ugotovitev. Razlog pravzaprav ni pomemben. Pomembno je, da smo odprli zelo potrebno temo. Vpogled v to, kako lahko napredujemo in si, drug drugemu omogočamo deljenje izkušenj in skozi to tudi rastemo. S pomočjo supervizij in skupinskih intravizij. Kajti pri teh je refleksija izjemno pomembna komponenta. In za to se v našem chapterju zavzemamo. Da kreiramo prostor za refleksivno prakso.

 

Da pa bodo začetki lažji, v nadaljevanju ponujam dva vpogleda. Prof. David Clutterbuck ima namreč super okvir za refleksijo, ki ga uporabljam tudi sama in naj služi pri razvoju slehernega coacha. Lahko si dodate vprašanja, ki so relevantna za vas ali kontekst, v katerem delujete.

 

REFLEKSIJA COACHING SEANSE & PRAKSE

VPRAŠANJA

  • Katere teme sva(smo) raziskovali?
  • Kje so te pričakovane ali nepričakovane?
  • Sva (smo) se v njih poglobila dovolj globoko?
  • Katere druge težave so se pojavile, o katerih moram razmisliti?

VSEBINA

  • Katere besede ali fraze so pritegnile mojo pozornost? Katere emocije?
  • Ali te besede ali fraze odmevajo tistim iz prejšnjih coaching pogovorov s tem klientom?
  • Zakaj so te pomembne zame?
  • Kaj jih naredi pomembne za klienta?

VPOGLEDI

  • Katera vprašanja sem postavil?
  • Katera so bila najbolj ali najmanj koristna?
  • Kako dobro sem se odrezal, ko sem klientu omogočil, da » ima pogovor, ki ga mora imeti s seboj «?
  • Kaj sem se naučil o sebi? O tem, kako coacham? Kaj sem izvedel o klientu?

NAMERE

  • Kaj lahko vzamem pod nadzor in zakaj?
  • Kako lahko uporabim lekcije o razmisleku o tem srečanju na prihodnjih srečanjih & pogovorih?

 

 

REFLEKSIJA COACHING ODNOSA

Gre za to, da preverite, kako deluje sam odnos in ali je dosežen napredek pri doseganju ciljev, ki ste jih zastavili na začetku. Kontrolna točka na 2-3 srečanju.

 

REFLEKSIJA COACHING ODNOSA
1.       Se srečujeva(m)o dovolj pogosto?

2.       Ali so ta srečanja dovolj dolga?

3.       Ali se oba drživa prvotnih zavez, ki sva si jih dala?

4.       Ali sva vzpostavila dovolj dober odnos?

5.       Kaj morava(mo) spremeniti, da bo skupni čas bolj učinkovit?

6.       Ali imava oba prepričanje, da bodo cilji doseženi?

 

Če povzamem, kakovosten odnos temelji na zaupanju, izkazovanju spoštovanja klientove identitete, zaznavanja, sloga in jezika z zavedanjem sistemov, katerih del je. Vse to pa zahteva fleksibilnost v vedenju, prizadevanje razumeti drugega v njem lastnem kontekstu, kar lahko vključuje njegovo identiteto, okolje, izkušnje, vrednote in prepričanja. Zahteva refleksijo coaching odnosa (coach – klient)  in refleksijo coaching prakse (coach – praksa). Da ozaveščamo tako imenovane lastne vzorce zaznavanja, čustev, misli in sistemov, ki nas obdajajo v coaching seansah.

Kot coachi se moramo namreč zavedati, kje so pasti in kje nam lahko spodleti. Z zavedanjem in nenehnim profesionalnim razvojem pa se jim lahko ognemo.

 

Veseli me, da je bil odziv na delavnici tako pozitiven, da smo odprli prostor pomembni temi  in s člani načeli pogovore o skupinskih srečanjih namenjenih refleksiji. Vse z namenom, da se bomo coachi med seboj podpirali in strokovno rastli. Ter dodali v naše delovanje nove vidike, da bomo še bolje služili našim strankam.

 

Jasna Knez, PCC, EIA SENIOR, Executive & Team Coach in ICF Chapter podpredsednica

 

Tags: No tags