Pogovarjali smo se z Jasno Knez, MCC certificirano mojstrico coachinjo, nekdanjo podpredsednico slovenskega ICF Chapterja, ki je s svojo predanostjo in vizijo pomembno prispevala k oblikovanju današnje ICF skupnosti v Sloveniji. V pogovoru deli svojo pot do mojstrskega naziva, svoje razumevanje mojstrstva v coachingu ter poudarja, kako ključno je sooblikovati in prispevati k razvoju strokovne skupnosti. Prav to soustvarjanje je imelo pomembno vlogo na njeni profesionalni in osebni razvojni poti.
MCC naziv je osebno zrelostno potovanje coacha in hkrati najvišji strokovni standard, ki dviguje celotno profesijo. Kot MCC coachinja, ko pogledaš nazaj, kakšna je bila tvoja razvojna pot do mojstrstva v coachingu?
Ko me vprašate, kako se je začela moja pot v coaching, se pravzaprav nasmehnem, ker se je začela veliko prej, preden sem sploh poznala besedo coaching. Že v času dela v incentive industriji sem bila nenehno v stiku z ljudmi. Raziskovala sem, kaj jih motivira, kako sodelujejo, kako reagirajo na pritisk in spremembe. To je bila moja naravna radovednost; razumeti človeka. Tako da je bil coaching pravzaprav logičen naslednji korak. Pa tudi notranji klic.
Coaching je sprva nastopil kot osebno raziskovanje in moje potovanje navznoter. Želela sem razumeti sebe in vse, kar se mi dogaja. Rodil se je iz globoke radovednosti o človeškem vedenju. Začela sem z executive coachingom, nato pa me je pot vodila do NLP-ja, kreativnih coaching pristopov (coaching z umetnostjo), gestalt metode, jungovskega pristopa. Kasneje sem se srečala tudi s timskim in sistemskim coachingom, ki sta odprla povsem nove dimenzije, kako posamezniki delujejo znotraj širših sistemov, kultur, odnosov in nevidnih dinamizmov. Bolj ko sem se učila, bolj sem zavedala, kako veliko je neizrečenega in nezavednega. Spoznala sem, da se pravi coaching dogaja v trenutku, v tem, kar se spontano razgrinja med dvema človekoma. In da je moje osebno delo in razvoj ključno, da lahko ta prostor držim z globino in prisotnostjo. Ker me človeška psihologija izjemno zanima, sem veliko časa posvetila preučevanju nezavednih vzorcev, sistemskih sil, epigenetiki ter struktur, ki oblikujejo človeško vedenje. To mi je omogočilo delati bolj transformativno; onkraj kognitivnega, na čustvenih, relacijskih in sistemskih ravneh.
Pozneje sem raziskovala integralni pristop v coachingu ter Ubuntu coaching, ki sta v mojo prakso vnesla dodatno modrost, večdimenzionalnost in globoko človeškost. Oba pristopa me danes močno podpirata pri delu. Delu, ki časti celotnega človeka in celoten sistem okoli njega. Kot sociologinja sem bila vedno fascinirana nad tem, kako se posameznik in družba medsebojno oblikujeta. Coaching pa je postal metoda, s katero lahko podpiram resnično transformacijo, da ljudje ne le delujejo bolje, ampak postanejo bolj celoviti, povezani in pristni. Mojstrstvo je zame način življenja. Ne določa ga zbirka tehnik ali modelov, temveč prisotnost in njena globina, večplastnost in pripravljenost, da drugega človeka srečam tam, kjer je.
Kakšna je bila tvoja izkušnja soustvarjanja ICF skupnosti in kaj ta pot prinese?
Ko je bil coaching v Sloveniji še popolnoma neprepoznan poklic brez jasnih standardov, sem skupaj z nekaj izjemnimi kolegi začela postavljati temelje slovenske ICF skupnosti. Prihajali smo iz različnih okolij, a združevala sta nas isti namen in ista zavzetost: da coaching v Sloveniji dobi profesionalno veljavo. Ne zaradi nas samih, ampak zaradi ljudi, stroke in prihodnosti, ki smo jo želeli ustvariti.
Vložili smo nešteto prostovoljnih ur, od izpolnjevanja formalnih zahtev in postavljanja osnovnih struktur, do grajenja strokovne skupnosti, ki bo temeljila na etiki, profesionalnosti in medsebojni podpori. Naša skupna želja je bila biti pravi ambasadorji profesije, ne lastnih nazivov. Hoteli smo zagotoviti, da bodo ljudje razumeli, kaj coaching je in kaj ni. Da bodo člani imeli podporo in da smo tu, drug za drugega. To je smisel bivanja.
Ko smo začeli, nas je bilo le dvajset. Pet let kasneje nas je bilo več kot 80, od tega več kot polovica akreditiranih. Danes so številke še večje. Za tako majhen trg je bil to izjemen preskok, dokaz, da je naša zavzetost in strateško delo dvigovalo standarde, zavedanje in prepoznavnost coachinga v državi. Ljudje so začeli jasneje ločevati med profesionalnim coachem in nekom, ki se tako zgolj poimenuje. Podjetja so začela povpraševati po akreditacijah. Kakovost se je dvignila. Skupnost je zaživela.
Zame osebno pa je bila ta pot veliko več kot projekt. Moje delo v upravnem odboru ICF Slovenija je bila ena najlepših izkušenj. Izkušnja soustvarjanja, rasti, zavzetosti, izzivov in podpore ter povezovanja. Učili smo se drug od drugega, podpirali nove člane, krepili zavest o coachingu in ustvarjali prostor, kjer je lahko profesija rasla v kakovosti, integriteti in etiki. To so bili časi, ko je bila potrebna ogromna količina vizije, strasti in trme in danes vidim, kako dragoceno je bilo to obdobje. Danes to pot nadaljujejo moji kolegi, ki opravljajo izjemno delo. Za vse nas, profesionalne coache in naročnike. Hvala vam.
Ta proces pa je bil tudi ključen del moje poti do mojstrstva. Naučil me je, da zavzetost pomeni veliko več kot zgolj opravljanje nalog. Pomeni biti v službi skupnosti. Pomeni deliti znanje, držati prostor za druge, prispevati k nečemu, kar presega posameznika. Pomeni stati pokončno v kompleksnih, nepredvidljivih situacijah in jih voditi z mirnostjo, ponižnostjo in prisotnostjo. Zato mi je bilo povsem naravno pokazati svoji skupnosti, da profesionalnost pomeni stalno učenje, osebno rast ter širjenje kompetenc, kapacitet in zavedanja. Ko vlagamo vase, postane praksa bolj človeška, bolj celostna in s tem raste celotna profesija.
To je lepota soustvarjanja. To je moč skupnosti. In to je pot, ki me je, korak za korakom, pripeljala do mojstrstva v coachingu.
Kako se razvija coach, ki je dosegel najvišjo strokovno raven, torej mojstrski naziv?
Zame razvoja nikoli ni konec. Ni končne točke. Obstaja le nenehna pot učenja, od-učevanja in širjenja. Vsaka izkušnja, vsak klient, vsak izziv je del moje razvojne poti.
Stalni razvoj vidim kot svojo odgovornost in etično dolžnost. V svetu, ki postaja vedno bolj kompleksen, mora coach ostati buden, prisoten in v stiku s tem, kar se dogaja, tako metodološko kot človeško.
Izjemno pozorna sem na to, od koga se učim. V poplavi informacij je prava modrost v tem, da izbereš učitelje, ki nosijo globino, integriteto, ponižnost in utelešeno izkušnjo. Moja pot učenja je hkrati strateška in intuitivna, načrtovana, a tudi vodena z radovednostjo in notranjo inteligenco. Ogromno mi pomeni tudi delovanje znotraj ICF skupnosti; dogodki, izmenjave, refleksije, konference, povezovanje. To je izjemno okolje za nenehen razvoj.
Strokovni razvoj je zame neločljiv od osebnega razvoja. Bolj ko razumem sebe; svoje vzorce, sence, darove in slepe pege, bolje lahko služim svojim klientom. Velik del mojstrstva se kaže tudi v stalnem notranjem preverjanju. Ta neprekinjena samorefleksija te drži v etičnosti, ponižnosti in pristnosti. Pomeni, da dovolim, da proces vodi prisotnost in ne jaz. Da zaupam trenutku, ki se razgrinja pred nama, tudi takrat, ko še ni povsem jasen.
Na kratko: razvijam se tako, da ostajam učenka življenja, človečnosti in sebe.
Kakšen vpliv je imela pridobitev naziva mojstrske ravni nate na začetku in kako to doživljaš zdaj?
Pridobitev mojstrskega naziva je bil naraven mejnik. Ne cilj, ampak potrditev let poglobljenega dela, refleksije in predanosti stroki. Ker sem coach educator in učim prihodnje coache v programu Embody Coaching Wisdom, Integralnem coachingu in timskem coachingu, se mi je zdelo nujno, da tudi sama utelešam najvišje standarde. Naziv je okrepil kredibilnost mojega dela in zaupanja v skupnosti.
Na osebni ravni mi je prinesel tih občutek potrditev, da je način mojega dela, utemeljen v prisotnosti, globini in sistemski zavesti, prepoznan in cenjen.
Ni spremenil načina, kako coacham, je pa razširil moj vpliv: okrepil moj glas v strokovni skupnosti, navdihnil moje študente in utrdil mojo predanost razvoju naslednje generacije profesionalnih coachev. Največ pa mi je dalo zavedanje: da mojstrstvo ni naziv, temveč način bivanja. In da moj naziv MCC nosi odtis vseh mojih strank, učiteljev, družine, mentorjev, kolegov. Soustvarjanje ICF skupnosti je tudi pri tem imelo velik vpliv. Oblikovalo me je kot človeka in kot coacha.
Kaj bi svetovala nekomu, ki stremi k mojstrstvu v coachingu in želi postati MCC
Mojstrstvo ni nekaj, kar loviš. Mojstrstvo je nekaj, v kar odrasteš. Če želiš stopiti na pot mojstrstva, začni pri sebi in ne pri orodjih. Orodja so koristna, a nikoli ne nadomestijo prisotnosti, ponižnosti in poguma, da srečaš drugega človeka brez agende, brez potrebe po dokazovanju, zgolj kot človek človeka. Zame se mojstrstvo začne v trenutku, ko osebni poriv zamenjaš s kolektivnim namenom, ko tvoje delo ni več samo zate, ampak v dobro skupnosti, klienta, procesa, širšega polja. Ko se ne sprašuješ več »kaj jaz zmorem«, ampak »kaj želi nastati med nama&nami«.
Pot mojstrstva je vedno tudi pot navznoter. Zato raziskuj svoj notranji svet; svoje vzorce, sence, sprožilce, zgodbe. Ko misliš da jih poznaš, poglej še enkrat. V coaching prostor namreč prideš vedno kot celota, s svojo zgodbo in svojo energijo. Bolj ko svoje notranje dinamike držiš zavestno, več varnosti, prostora in svobode ustvariš za klienta.
Ostani radoveden. Ostani reflektiven. Ostani v superviziji. Uči se od ljudi, ki ne nosijo le znanja, ampak modrost. Od tistih, ki so pot prehodili, ne le preštudirali. Prepoznaj učitelje, ki delujejo iz globine in izkušnje. In najpomembneje, podpiraj skupnost. Prispevaj. Dajaj strokovnemu polju več, kot vzameš. To te zori na načine, ki si jih na začetku sploh ne moreš predstavljati.
Mojstrstvo se ne zgodi v teoriji. Zgodi se v prisotnosti. V pogumu, da slediš tistemu, kar se šele rojeva. In predvsem: Mojstrstvo ni naziv. Je način življenja. Način bivanja. Zaveza, da vsakogar, tudi sebe, srečaš z resnico, sočutjem in globino.
