All posts by : TomazO

Biti coach je življenje nenehnega razvoja in povratnih informacij. Menim, da je postopek akreditacije pri Mednarodni zvezi za coaching (International Coaching Federation – ICF)  eden od korakov, ki zagotavlja oboje. Coach po akreditaciji pridobi veliko več kot le značko, ki predstavlja njegovo znanje, pridobi predvsem tudi okvir za nadaljnji razvoj.

S takšnim pristopom sem se že pred slabimi tremi leti odločila pristopiti k individualni akreditaciji ACC (angl. Associate Certified Coach Credential) in točno s takim pristopom sem se lotila tudi individualne akreditacije na ravni PCC (Professional Certified Coach Credential) v letošnjem letu. O novi verziji izpita sem slišala marsikaj in veliko informacij je bilo takšnih, da so prej kot navdušenje in nestrpnost priklicale cmok v grlu in zaskrbljenost.

Da vam vse te informacije ne bi vzele volje in motivacije za vaš naslednji korak, sem se odločila, da poskušam na čim bolj objektiven način predstaviti svojo izkušnjo, ki vam bo v oporo pri individualni akreditaciji.

Priprave na izpit

Pri vsakdanjem opravljanju coachingov se niti ne zavedamo vedno in ne zaznamo vselej, katere kompetence uporabljamo oziroma katerih kompetenc ne vključujemo v proces načrtno, ampak to počnemo nezavedno, saj je fokus na klientu. V teoriji sta pomembni dve stvari, in sicer etični kodeks in kompetence coachev. Pregled vsega materiala na spletni strani ICF in YouTube kanalu vzame nekaj časa, a je to več kot koristno.

Pri pripravi sem za boljše razumevanje vključila tudi praktične izkušnje, in sicer sem pregledala zapiske zadnjih srečanj in izpostavila nekaj trenutkov, v katerih smo s klienti ustvarili tisti magični ples coachinga, in tudi tiste trenutke, kjer sem imela občutek, da bi lahko proces vodila na drugačen način. Tako mi je bilo lažje interpretirati vse kompetence skozi lastno prakso in skozi dejanske primere, saj se kompetence na takšen način preverjajo tudi na izpitu. Opravila sem tudi nekaj srečanj reflektivne prakse, ki mi je bila prav tako v oporo pri interpretaciji kompetenc skozi prizmo mojega coaching pristopa.

Prijava na izpit

Izpit predstavlja zadnji korak v postopku individualne akreditacije, ne glede na način vaše akreditacije (Level 2/ACTP, Level 1/ACSTH ali portfolio). Prijava na izpit vam bo omogočena, šele ko bodo vsi drugi pogoji za akreditacijo pregledani in odobreni (ustreznost izobraževanja, število ur prakse, posnetki, v kolikor to zahteva vaš način akreditacije) ter ko boste postopek akreditacije plačali – postopek individualne akreditacije lahko plačate tudi v več obrokih, vendar bodite pozorni, saj se pregled začne šele po plačilu zadnjega obroka.

Tudi po pregledu vseh pogojev in po plačilu se lahko še kaj zaplete, kot se je v mojem primeru. Težavo pri prijavi na izpit je povzročil šumnik v mojem imenu. Ime na prijavi se mora namreč v popolnosti ujemati s tistim na osebnem dokumentu. V tem primeru se obrnite na ICF, saj morajo oni poslati popravek izvajalcem izpita.

Po starem sistemu je bilo možno izpit opravljati po spletu preko povezave, ki je bila veljavna 60 dni, na vprašanja ste lahko odgovorili kadarkoli vam je ustrezalo. Po novem imate še vedno 60 dni za opravljanje izpita, vendar  morate datum in uro opravljanja izbrati vnaprej. Bodite pozorni, da termin izberete čimprej, saj je nekaj terminov tudi v nočnem času. ICF pri izvajanju izpita sodeluje s Pearson VUE, ki ima izpostavo tudi v Sloveniji, tako da lahko izpit opravljate tudi v živo pri njih v Ljubljani (Izpit lahko opravljate tudi v  slovenskem izpitnem centu pri on-site Pearson VUE testing center

Dan izpita

Izpitni dan (izpit sem opravljala po spletu) se je začel s kar nekaj nervoze in seveda je šlo marsikaj tudi narobe. Tako pač je na takšne dni. Kljub temu sem se veselila, da bo končno prišla ura za izpit, saj me je gnala radovednost, kako dobro mi bo šlo. Skrbno sem pripravila izpitni prostor in bil je čas za začetek.

Odobritev pristopa (v primeru opravljanja izpita po spletu)

Izpit se opravlja pod nadzorom opazovalca, ki vam mora predhodno odobriti pristop. Pogoji za to so, da preveri, ali ste res prava oseba in ali je prostor, v katerem boste izpit opravljali, primeren. Za odobritev pristopa boste potrebovali telefon, saj boste dobili povezavo, preko katere boste poslali fotografijo svojega osebnega dokumenta in tudi fotografijo prostora, v katerem boste opravljali izpit. Miza z računalnikom mora biti zares prazna in na njej imate lahko le slovar in računalnik. Ko boste poslali slike, vas bodo spustili korak naprej. Takrat se vam bo oglasil tudi vaš nadzornik, ki vam lahko odgovori še na kakšna morebitna vprašanja oziroma vam bo dal še dodatna navodila. Nadzorniku boste morali še enkrat pokazati prostor, v katerem boste opravljali izpit, tokrat z računalnikom oziroma spletno kamero. Nato se lahko lotite izpita.

Te zahteve lahko marsikoga zmotijo oziroma mu predstavljajo oviro.  Poskušajte si rezervirati kanček potrpežljivosti tudi za ta korak. Cilj naj vam bo, da k prvem vprašanju pristopite kar se da umirjeno. Zato vam svetujem, da pristopite k izpitu 30 minut pred začetkom, da vse to uredite v miru.

Kaj izpit od mene pričakuje

Izpit je sestavljen iz dveh sklopov. V prvem sklopu je 41, v drugem pa 40 vprašanj. Med obema deloma imate na voljo tudi 5 minut premora.

Vprašanja so naravnana situacijsko. Gre za 81 coaching primerov iz vsakodnevne prakse coachev, vaša naloga pa je, da med štirimi naštetimi možnostmi, kako naj coach v neki situaciji ravna, izberete najboljši odziv/ravnanje/vedenje oziroma najslabši odziv/ravnanje/vedenje.

Bodite pozorni na to, katero kompetenco nagovarja posamezna možnost, to vam lahko olajša izbiro pravega odgovora. Kar nekaj je bilo primerov, ko je bila izbira najboljše oziroma najslabše možnosti relativno enostavna, ostale pa so 3 možnosti za preostali del odgovora. Takrat bodite še toliko bolj pozorni na to, katere kompetence  in koliko kompetenc nagovarja posamezni odgovor.

Tisti, ki nam angleščina (oz. drugi izbrani jezik izpita) ni materni jezik, imamo na voljo 4 ure časa, da se prebijemo skozi vseh 81 situacij. Časa, da lahko vsako vprašanje res mirno preberete in se odločite za prave odgovore, je dovolj.

Kaj  me je presenetilo

• Sama sem precej avditiven tip človeka in včasih potrebujem pogovor sama s seboj, preden se odločim. A je takšno pogovarjanje s samim seboj prepovedano, saj se lahko vsak samogovor obravnava, kot da se z nekom, ki se ga na kameri ne vidi, je pa v istem prostoru z vami, posvetujete o pravilnem odgovoru, zato lahko  nadzornik prekine opravljanje izpita. Bodite res pozorni na to, da tudi pri samem sebi ne iščete nasveta naglas.
• Glede na to, da veliko coachev opravlja izpit v angleščini, čeprav to ni njihov materni jezik, se mi zdi raven jezika kar zahtevna in je treba biti pozoren na določene elemente jezika, ki vplivajo na percepcijo zaznane besede in s tem konteksta.
• ICF v zadnjem času veliko pozornost daje vključenosti vseh družbenih skupin. V ta namen so v primerih, ki jih izpit vključuje, uporabljeni zaimki »they, them, their« (namesto »she, he, her, him, hers, his«), kar ga lahko hitro razumemo kot zaimek za 3. os. Množine (in ne ednine). Opazila sem, da me je to za trenutek zmedlo vsakič, ko mi je malenkost padla koncentracija.
• Ko boste odgovorili na zadnje vprašanje ali pa se vam bo iztekel čas, se bo program samodejno ugasnil. Pri meni je to povzročilo kar rahel zastoj srca. Ne skrbite, počakajte 10 minut in po elektronski pošti vam bodo poslali rezultate. Lahko pa seveda rezultate preverite že prej, in sicer na istem mestu, kjer ste izbrali datum za opravljanje izpita.

Naj vam bo celoten postopek individualne akreditacije povratna informacija za razvoj vas kot coacha in naj vas ženeta radovednost in znanje, ki ju zagotovo imate veliko. Se že veselim, da slišim za vaše zmage.

Avtor prispevka: Maša Ribnikar Kajtner, PCC

………………..

Pogledi in mnenja ter informacije, navedene v članku, so odgovornost avtorja oz. avtorice članka in ne odražajo nujno mnenj in pogledov Mednarodne zveze za coaching (International Coaching Federation – ICF) oz. njene slovenske izpostave (ICF Slovenia Chapter). Objava članka gostujočega avtorja ali člana Mednarodne zveze za coaching na spletni strani (ali drugih medijih in socialnih omrežjih) ni zagotovilo Mednarodne zveze za coaching ali njene slovenske izpostave za kakovost produktov ali storitev, ki jih avtor članka ponuja pri svojem delu.

Mogoče ste že kdaj slišali koga reči, da se bo potrudil ali da se je potrudil. Mogoče ste take izjave v življenju slišali že večkrat in mogoče tudi od različnih ljudi. In mogoče je ta oseba nato še dodala, da je tudi to nekaj vredno in je od vas pričakovala, da ste zadovoljni in hvaležni za trud tudi v primeru, ko vi niste od tega imeli popolnoma nič ali pa so za vas bile posledice celo negativne.

Preden se lotimo ocenjevanja vrednosti truda, poglejmo v katerih situacijah ljudje povejo, da so se potrudili. Velikokrat je s trudom tudi povezano pričakovanje nekega rezultata, običajno pozitivnega.

Nekdo lahko reče, da se je potrudil, ko rezultat popolnoma izostane. Recimo, da je potrebno nekaj naročiti in oseba neko naročilo ni izpeljala. V tem primeru lahko dobimo izjavo »Saj vem, da naročilo ni bilo izpeljano, ampak sem se res potrudil in tudi to je nekaj vredno«. V takem primeru se tudi lahko zgodi, da oseba pričakuje, da nam bo ok, da naročilo ni bilo izpeljano ali pa da bomo to osebo mogoče celo pohvalili, da se je potrudila, čeprav ni pričakovanega rezultata.

Drugi primer, ko lahko slišimo kakšno izjavo o trudu je v primeru negativnega rezultata. Recimo, da se pokvari kak stroj, ki je še v garanciji ali da nepravilno deluje aplikacija, za katero imamo tehnično podporo. Naročimo popravilo stroja ali odpravo nepravilnosti v aplikaciji in po posegu proizvajalca stroj ali aplikacija delujeta še slabše kot pred posegom. V tem primeru lahko slišimo izjavo v stilu »Vemo, da je trenutno stanje slabše, kot je bilo, ampak se res trudimo«. Ali pa kdo v podjetju v takšni situaciju reče »Lahko smo zelo ponosni nase, ker se res trudimo«.

Še en primer v katerem lahko slišimo omembo truda je v primeru pozitivnih rezultatov. Zanimivo je, da v tem primeru o trudu bolj govori okolica, kot pa sam izvajalec. Lahko recimo slišimo izjavo »Res se je potrudil«. Poleg tega, da je to zanimivo, pa nam to lahko tudi pomaga pri oceni vrednosti truda.

Koliko je torej vreden trud?

V drugem primeru imamo poleg truda nek negativen rezultat, v zadnjem primeru pa imamo poleg truda nek pozitiven rezultat. Ker je v teh dveh primerih težko oceniti, kaj je vrednost truda in kaj je vrednost končnega rezultata se osredotočimo na prvi primer, kjer ni nobenega rezultata. Vsaj na prvi pogled ga ni.

Kaj se zgodi, ko se trudimo? Ko se trudimo porabljamo čas in energijo. Čas in energijo, ki bi ju lahko porabljali za kaj drugega, vendar smo se odločili, da se bomo trudili. In na koncu, ko ni rezultata, vsaj pričakovanega ne, smo lahko zafrustrirani, jezni, žalostni, … Lahko pa, da je nekdo zadovoljen že zato, ker se je pač potrudil. V zadovoljstvu zaradi truda samega pa se skriva tudi zelo velika past. Lahko se nekdo trudi, da bi ugajal nekomu drugemu (sodelavcu, stranki, klientu, samemu sebi, …) po mesecih in letih truda pa še vedno ni in ni nobenega premika. Čeprav na prvi pogled izgleda, da ni rezultata, pa smo porabili čas, energijo in kažejo se neki učinki v naših občutkih. Poleg tega so tudi neki učinki na druge ljudi, ki se tudi kažejo predvsem na občutkih in na odnosni ravni. Nekdo okoli nas je lahko na primer zadovoljen, ker smo se potrudili, ali pa je slabe volje, ker nismo naredili pričakovanega.

Torej tudi v primeru, ko nekdo reče, da ni rezultata, ima trud še vedno neke učinke, ki se kažejo predvsem v občutkih in na odnosni ravni. Ker so te stvari zelo subjektivne in so od primera do primera ti učinki zelo različni, jih je težko ovrednotiti. Kljub temu pa v vseh primerih obstaja ena objektivna merljiva količina. To je čas.

Kadarkoli se trudimo, vedno porabljamo svoj čas. Mogoče kdaj tudi čas koga drugega, vedno pa svoj čas. Za kakšno stvar se lahko trudimo 5 minut, za kašno stvar se lahko trudimo en teden za kakšno stvar pa mogoče tudi več let. Če povemo drugače, je trud vedno časovni strošek in ta strošek lahko rezultira v nekih pozitivnih učinkih ali pa ne. Podobno kot v primeru, ko podjetje investira v neke nove stroje. Lahko, da bo strošek za nakup novih strojev rezultiral v pozitivnih učinkih za podjetje, ni pa nujno.

In kakšno vrednost potem ima trud? Trud ima vrednost, ki je negativno proporcionalna porabljenemu času oziroma je to strošek v višini porabljenega časa.

In ko se mi zelo trudimo, kakšno vrednost ima naš trud za okolico? Pravzaprav nikakršno. To je podobno, kot v primeru nakupa novih strojev v podjetju. Sam nakup je za podjetje strošek, ki na okolico nič ne vpliva. Potencialno lahko vpliva šele končni produkt. Tako tudi sam trud nima nobenega pomena za okolico. Pomen oziroma vrednost ima šele rezultat truda. Pa poglejmo še drug primer. Recimo, da domov naročimo pico in nam jo dostavljalec brez nekega posebnega truda pripelje v roku pol ure. Čez en teden ponovno naročimo enako pico. Tokrat se dostavljalcu pokvari avto in se kljub temu zelo potrudi, da nam prinese pico in jo dobimo eno uro in pol po naročilu. Ali ima druga pica za nas večjo vrednost, ker se je dostavljalec zelo potrudil. Ne, za nas ima ta pica celo manjšo vrednost, ker smo morali čakati dodatno uro. Torej je vrednost rezultata lahko negativna, če rezultat škoduje okolici, lahko je vrednost nič, če na okolico ne vpliva ali pa je vrednost pozitivna, če ima na okolico pozitvne učinke. Da še enkrat povdarimo, to je vrednost končnega rezultata in ne vrednost samega truda.

Kaj je potem razlog, da se nekateri ljudje tako zelo radi sklicujejo na trud, ko ni pričakovanega rezultata ali pa je rezultat negativen? Smisel sklicevanja na trud je velikokrat v vzdrževanju mentalitete (mindseta, naravnanosti), ki pa v teh primerih žal daje take rezultate, kot jih daje. Če povemo drugače je smisel sklicevanja na trud zaščita proti spremembam. In če se nič ne spremeni, so rezultati še naprej takšni kot so. Če je trud vzorec, ki ga krepimo, da se upiramo transformaciji, lahko celo življenje preživimo s stavkom “saj se trudim!”. Naš podzavestni svet pa vedno tiho upravlja z nami in to brez truda.

Če hočemo doseči drugačne rezultate, je potrebno fokus spremeniti iz truda na same rezultate. Kar je pogosto težko, še posebej, če smo navajeni razmišljati o trudu ali pa smo v okolju, ki se fokusira na trud. Na srečo je v sodobni družbi veliko znanja o tej tematiki in obstaja veliko strokovnjakov, ki nam lahko pomagajo premakniti fokus iz truda na rezultate.

P.S. Tudi Pat in Mat sta se zelo trudila. Kdo bi ju najel za renovacijo hiše?

Avtor prispevka: Bogdan Dumka

………………..

Pogledi in mnenja ter informacije, navedene v članku, so odgovornost avtorja oz. avtorice članka in ne odražajo nujno mnenj in pogledov Mednarodne zveze za coaching (International Coaching Federation – ICF) oz. njene slovenske izpostave (ICF Slovenia Chapter). Objava članka gostujočega avtorja ali člana Mednarodne zveze za coaching na spletni strani (ali drugih medijih in socialnih omrežjih) ni zagotovilo Mednarodne zveze za coaching ali njene slovenske izpostave za kakovost produktov ali storitev, ki jih avtor članka ponuja pri svojem delu.

Kot predstavniki slovenske izpostave ene največjih zvez za coaching  Mednarodne zveze za coaching (International Coachging Federation – ICF) smo dolžni podati komentar in pojasnila na objavljen prispevek v oddaji Inšpektor z naslovom Življenjski trenerji, ki je bila predvajana 21.8.2021.

Slovenska izpostava ICF je bila ustanovljena v začetku leta 2020 z namenom, da omogoči profesionalnim coachem stalen razvoj in delovanje znotraj strogo postavljenih profesionalnih coaching standardov in etičnega kodeksa, mednarodnim povezovanjem in nenazadnje tudi z namenom ozaveščanja javnosti, kaj coaching je in kdo so profesionalni coachi.

Zmeda, ki vlada na trgu glede tega, kaj coaching je in kdo je profesionalni coach, ni prisotna le v Sloveniji, temveč tudi v drugih državah. Sploh v državah, kjer je coaching, kot oblika profesionalne podpore, mlada disciplina. Iz tega razloga nas veseli, da ste se lotili tematike s poskusom osveščanja javnosti, kaj je profesionalni coaching in kdo je profesionalni coach. Na žalost pa oddaja ni objektivno, niti strokovno prikazala tematike.

Glede na to, da v oddaji omenjate obe največji organizaciji za razvoj coachinga – ICF in EMCC – bi pričakovali, da boste predstavnike teh zvez povabili k snovanju oddaje ter tako zagotovili strokovnejšo predstavitev tematike ter pomagali k zmanjšanju nejasnosti, kaj je coaching in kdo je profesionalni coach. Iz našega vidika je oddaja še povečala zmedo ter s tem ne le, da zelo pomanjkljivo predstavila coaching, temveč gledalcem ni omogočila jasnejše predstave, kako jih lahko coaching podpre v njihovem življenju. Kar verjamemo, da je bil vaš namen.

V nadaljevanju izpostavljamo nekaj ključnih sporočil oddaje, ki na napačen način predstavljajo profesionalni coaching ter podajamo pojasnila:

• Coaching NI trenerstvo, ni terapija, ni svetovanje, še najmanj je to stroka, ki producira “guruje”.

Izziv, s katerim se srečujemo pri ICF tako v Sloveniji kot tudi drugje je, da se različni trenerji, terapevti in drugi, samookličejo za coacha. V oddaji so bili predstavljeni različni “coachi”, ki pa to niso. Hipnoterapija ali fitness trenerstvo ne sodijo v profesijo coachinga. Ravno tako motivacijski govorci oz. kot je omenjeno v oddaji “guruji” niso profesionalni coachi.

Definicija coachinga po Mednarodni zvezi za coaching je: “partnerski odnos v miselno izzivalnem in kreativnem procesu, ki navdušuje klienta, da maksimira svoje osebne in profesionalne potenciale.”

Podajamo dodatno razlago definicije coachinga:

• coachi so partnerji klienta. Klient in coach sta enakovredna; ni odnosa “starš-otrok”, skupaj so-kreirata proces preko skupnih dogovorov in odprte povratne informacije in v coaching procesu sta oba odgovorna za kakovost tega partnerstva.
• coachi vodijo miselno izzivalen in kreativen proces. Coachi ne svetujejo klientu, kaj naj naredi. Svetovanje klientu ne bi bilo ne miselno izzivalno, ne kreativno. Namesto tega coachi sledijo agendi klienta in jih podpirajo, da vidijo preko svojih utečenih načinov razmišljanja. Ker tudi razmišljanje je navada. Coachi verjamejo, da klient želi biti odgovoren za svoje življenje in da ima vse potrebne kapacitete, da najde svojo lastno in zase najboljšo rešitev.
• Coaching proces navdušuje klienta, da maksimira svoje potenciale. Coachi podpirajo klienta, da najde svoje lastne rešitve, katere želi v svojem življenju. Ljudje si morajo najprej nekaj želeti, da so potem pripravljeni iti iz svoje cone udobja. Nemogoče je maksimirati svoje potenciale v zavetju cone udobja.

Vse to coach dela znotraj visokih Etičnih standardov, kateremu že osnovni (akreditirani) trening za poklic coacha, daje veliko pozornosti. Ena od etičnih dilem, ki jo coachi preko treninga in kasneje svojega dela naslavljajo je, ali so dovolj strokovno usposobljeni, da lahko podprejo klienta. V kolikor niso, so dolžni klienta napotiti k drugi vrsti podpore. Takšni, ki je za klienta najbolj primerna.

Vsak profesionalni coach, ki je član ene od strokovnih zvez za coaching in ki sledi vsem postavljenim standardom stroke ter zahtevanim izobraževanjem, je usposobljen, da zna presoditi, kdaj coaching ni primerna metoda za klienta. V kolikor se mu pri presoji pojavijo dvomi, se izziv naslovi preko coaching supervizije oz. intravizije (ki jo prav tako izvajajo za to usposobljeni coaching supervizorji in mentorji).

• Coaching ni “industrija upanja in sreče”.

Namen coachinga ni “biti lepši, boljši, uspešnejši”. Ravno tako coach ni nekdo, ki te “prime za roko in pelje čez proces”.

Coaching je oblika podpore, ki je z razlogom v porastu. V vedno hitrejšem in kompleksnejšem svetu ljudje potrebujemo podporo pri reševanju kompleksnih osebnih in profesionalnih izzivov. Prijateljska pomoč ali starševski nasvet žal pogosto niso dovolj, da bi lahko svoje izzive reševali uspešno.

Coaching podpre kliente, da globlje ozavestijo svoj izziv, razširijo polje možnosti, kako ga lahko uspešno rešijo na način, ki je za njih v danem trenutku najbolj smiseln ter delujejo v skladu s tem, kar verjamejo, da jih bo pripeljalo k želeni spremembi.

Coaching v svojem bistvu razvija pri klientih višje (samo)zavedanje, motivacijo ter prevzemanje odgovornosti za doseganje želenih sprememb preko kreiranja lastnih rešitev in delovanja. Iz tega vidika celo pripomore k “spontanosti”, saj podpre klienta, da ali najde rešitev iz situacije, ki se mu ni zdela rešljiva ali podpre klienta, da uresničuje svoje poklicne ali življenjske izzive.

Proces coachinga je za osebe, ki si želijo spremembe, proces osebne rasti ravno zato, ker preko iskanja rešitev in delovanja, krepi osebne kompetence klienta pri spopadanju z življenjskimi izzivi oz. doseganju želenih sprememb.

• Izobraževanje profesionalnega coacha je vseživljenjski proces nad katerim držijo roko Mednarodne zveze za coaching kot je na primer ICF

Biti del profesionalne mreže za coaching kot je ICF, ni le varovalka, da coach, ki je opravil osnovno izobraževanje za coacha, zadošča minimalnim standardom stroke. Mednarodna zveza za coaching zahteva vseživljenjsko izobraževanje za profesionalne coache, kar mora coach dokazovati preko strokovnih treningov. Vsi treningi, ki štejejo za profesionalne treninge, morajo biti akreditirani in certificirani pri Mednarodni zvezi za coaching – ICF.

Tako je profesionalni coach primoran, da se stalno izobražuje, če želi biti tudi individualno akreditiran (individualni proces, po zaključku certificiranega treninga  – »credentaling«) pri Mednarodni zvezi za coaching. To pomeni, da ko enkrat coach doseže določeno raven znanja in pridobi individualno akreditacijo, mu to NE zagotavlja vseživljenjske pravice do naziva profesionalni coach, temveč mora individualno akreditacijo periodično obnavljati.

Pri ICF to zagotavljamo preko profesionalne razvojne poti, ki razlikuje med tremi vrstami individualne akreditacije.

Za pridobitev individualne akreditacije mora posamezni coach opraviti potrebno št. učnih ur treninga, potrebno št. praktičnih ur od prvega dne certificiranega treninga in izvedenih realnih coaching srečanj (coaching log), izveden mentoring coaching (znotraj ali izven izobraževalnega programa) ter uspešno opravljen izpit Coach Knowledge Assesment.

• ACC (pridruženi certificirani coach ) – vsaj 100 ur coachinga, od tega 75 ur plačanega s strani vsaj 8 različnih klientov.
• PCC (profesionalni certificirani coach ) – vsaj 500 ur coachinga, od tega vsaj 450 plačanih s strani vsaj 25 različnih klientov.
• MCC (mojster certificirani coach ) – vsaj 2.500 ur coachinga, od tega vsaj 2.250 plačanih s strani vsaj 35 različnih klientov.

Če posameznik uspešno zaključi ta proces, prejme svojo individualno akreditacijo za obdobje treh let.

S tem je posameznik dokazal, da ustreza vsem standardom, in ima dovolj izkušenj, sledi etičnemu kodeksu, razume coaching proces ter zagotavlja standard izvajanja coaching veščin po merilih ICF. Gre za proces skozi katerega se posameznik izuri in hkrati zagotavlja klientom, da bo proces peljan varno, zaupno in v skladu s pravili in etiko mednarodne zveze za coaching.

Individualna akreditacija pa ni večna. Po obdobju treh let  jo mora & lahko obnovi ali po želji nadgradi. V tem obdobju mora zbrati potrebno število CCE točk (40 – 42) z dodatnimi izobraževanji Continuing Coach Education; glede na trenutne zahteve mednarodne zveze coachev.

Z namenom, da se coach lahko učinkovito spopade z izzivi, ki nastajajo tekom coaching procesov, se coach mora udeleževati tudi coaching supervizij in intravizij. Na ta način coach zagotavlja, da se dileme, kot je na primer dilema ali je klient primeren za coaching ali terapijo, uspešno rešujejo v prid klienta.

Etični vidik profesionalnega coacha je tudi sicer velik vidik coaching treninga od samega začetka, ko se oseba poda na strokovno pot razvoja za coacha. S tem namenom v slovenski izpostavi ICF letno izvedemo več izobraževanj na temo Etike coacha. Ravno tako ima ICF postavljen proces obravnave etičnih kršitev, kar lahko vodi v odvzem osebne akreditacije, v kolikor se ugotovi kršitev Etičnih standardov s strani profesionalnega coacha.

Naj še enkrat poudarimo, da nas veseli, da ste se v oddaji Inšpektor lotili tematike, kaj je coaching in kdo je profesionalni coach. Osveščanje javnosti je pomembno, saj le tako lahko zagotovimo, da bodo ljudje poiskali pravo pomoč zase ter s tem izboljševali svoje življenje.

Žal nam je, da nismo bili povabljeni k sodelovanju snovanja oddaje, saj bi lahko iz strokovnega vidika bistveno prispevali k osvetlitvi te tematike.

Da bi lahko zagotovili, da dobijo ljudje pravilnejše informacije glede stanja coachinga v Sloveniji in glede same profesije coachinga, vas vabimo, da se odzovete našemu komentarju preko:

1. Objave tega komentarja na vaših spletnih straneh
2. Povabila k sodelovanju pri snovanju nove oddaje o coachingu
3. Objavi povabila na brezplačni spletni dogodek, ki ga v ICF periodično izvajamo za širšo javnost z naslovom Kaj je coaching in kaj lahko stori zame, ki bo 5.10.2021. Povezava do dogodka: https://www.icfslovenia.org/dogodek/kaj-je-coaching-in-kaj-lahko-stori-zame-5/

Z željo, da skupaj pripomoremo k dvigu prepoznavnosti coachinga v Sloveniji ter tako zagotovimo, da ljudje razumejo, kakšne vrste strokovne podpore so jim na voljo pri njihovih osebnih in poklicnih izzivih, vas lepo pozdravljamo.

ICF Slovenia Charter Chapter,

slovenska izpostava Mednarodne zveze za coaching ICF