graf zavedanje o coachingu

Zakaj bi morale organizacije vpeljevati coaching kulturo

Avtorica: Teja Breznik Alfirev, 30. 3. 2020

Ena od najbolj spregledanih priložnosti, ki jih opažam v organizacijah, je razvoj coaching kulture. Coaching je enostavno dosegljiv, a vendar je še vedno nizko zavedanje, kaj coaching je in kakšne prednosti prinaša posameznikom in organizacijam.

Raziskava Mednarodne zveze za coaching (ICF) iz leta 2017 pravi, da se le 66% udeležencev raziskave delno ali v celoti, kaj je coaching. Med njimi je le 30% takšnih, ki dejansko razumejo, kaj coaching je; ostali zamenjujejo coaching z drugimi oblikami razvoja kot so mentorstvo, svetovanje ali trening.

Spodnja tabela kaže, kakšno je zavedanje o coaching med tistimi, ki so rekli, da se delno/v celoti zavedajo, kaj je coaching.

Vir: 2017 ICF Global Consumer Awareness Study

Torej, očitno je, da je še vedno zmeda na trgu glede tega, kaj je coaching in kaj so druge modalitete razvoja.

Druga ugotovitev iz te iste ICF raziskave je, da je 42% ljudi reklo, da ne potrebujejo coachinga v tem trenutku, 24% jih je reklo, da ga sploh ne potrebujejo in 15% jih je reklo, da ne verjamejo, da jim coaching lahko prinese kakršnokoli korist.

Iz mojega vidika je to kar logično. Če ne poznaš nečesa, zakaj bi to uporabljal in kako bi lahko razumel prednosti tega, česar ne poznaš?

Poglejmo, kaj je coaching in zakaj bi ga organizacije vpeljevale.

Coaching ni tehnika, coaching je “mindset”.

Po navadi svoje treninge coachinga začnem z uvodom: “Kot coachi, ne coachamo izziva ali vedenja coachee-ja. Coachamo osebo, ki je pred nami. Če želimo to dobro opraviti, ne smemo biti navezani na naše lastno pričakovanje (lastno agendo), kaj naj bi oseba pred nami naredila ali spremenila”

Vedno se pojavijo zmeda, presenečenje ali neudobje, ko to rečem.

Naslednja reakcija, ko razložim coaching malo bolj, je: “Aha, razumem. Kot coachi ne dajemo nasvetov ali delimo svojih izkušenj. Osebo vodimo preko vprašanj na cilj, ki ga kot coach določim.” No, tudi to ni coaching. Temu se reče manipulacija.

Kaj potem coaching JE?

Mednarodna zveza za coaching (ICF) definira coaching kot: “partnerski odnos v miselno izzivalnem in kreativnem procesu, ki navdušuje klienta, da maksimira svoje osebne in profesionalne potenciale.”

Obožujem to definicijo! Pravi, da kot coachi:

  • smo partnerji klienta. Smo enakovredni; ni odnosa “starš-otrok”, so kreiramo proces preko skupnih dogovorov in odprte povratne informacije in v coaching procesu sva oba odgovorna za kakovost tega partnerstva.
  • vodimo miselno izzivalen in kreativen proces. Nismo tam zato, da povemo klientu, kaj naj naredi. Svetovanje klientu ne bi bilo ne miselno izzivalno, ne kreativno. Namesto tega sledimo agendi klienta in jih podpiramo, da vidijo preko svojih utečenih načinov razmišljanja. Ker tudi razmišljanje je navada. Verjamemo, da klient želi biti odgovoren za svoje življenje in da ima vse potrebne kapacitete, da najde svojo lastno in zase najboljšo rešitev.
  • coaching proces navdušuje klienta, da maksimira svoje potenciale. Ta del definicija je meni najljubši. Kot coachi smo tukaj, da pomagamo klientu, da najde svoje lastne rešitve, katere želi v svojem življenju. Ljudje si morajo najprej nekaj želeti, da so potem pripravljeni iti iz svoje cone udobja. Nemogoče je maksimirati svoje potenciale v zavetju cone udobja. Treba je iti v “areno” in opraviti delo.  

Kaj lahko coaching stori za organizacije?

Kompleksnost poslovnega okolja, pritiski in zastareli management principi današnjih delovnih okolij imajo ogromen vpliv na produktivnost, zavzetost in blagostanje zaposlenih. Posledice so zelo dobro poznane . le 3% zaposlenih je aktivno zavzetih; v organizacijah je pomanjkanje inovativnosti in hitrosti in veliko povečanje bolezni, povezanih s stresom. Izgorelost je celo postala popularna! 

Vse to je povezano z preživetimi predpostavkami, kako naj bi se “upravljalo” ljudi. Agilne prakse, samo-vodeni timi, management 3.0 itd. te predpostavke naslavljajo. Kar je super! Kar opažam v podjetjih pa je, da ima ogromno podjetij težave pri uspešni implementaciji  teh praks.

Osvojitev coaching “mindseta” in ustvarjanje coaching kulture ima moč, da zmanjša toksična vedenja znotraj organizacij. Ta so glavni razlog za nizko produktivnost, pomanjkanje kreativnostni in povečan stres. Nizka stopnja zaupanja, pomanjkanje fokusa, zmeda, pretirana birokracija, odnosi med vodji in zaposlenimi, ki temeljijo na “starš-otrok” principu, pomanjkanje idej, nizka transparentnost, pojav govoric, izogibanje prevzemanje odgovornosti, upiranje spremembam je le nekaj od toksičnih vedenj.  Razvila so se zaradi management 2.0 mindseta in ne zato, ker so ljudje po naravi leni in neodgovorni.

Tranzicija od management 2.0 mindseta (nadzor, korenček in palica, sledenje navodilom) k management 3.0 mindsetu (avtonomija, odgovornost, zavzetost) je za večino ljudi težavna. Počutiti se morajo varne, da lahko izrazijo svoje potrebe, najdejo notranjo motivacijo, delajo stvari drugače, pridobijo nove izkušnje in da potem lahko spremenijo svoj mindset. In tukaj igra coaching ključno vlogo.

Da ne omenjam, kaj lahko coaching naredi za ljudi, ki hrepenijo po tem, da soustvarjajo spremembe in pustijo pečat v svetu!

Če povzamem …

Coaching je en od najmanj uporabljenih in najbolj učinkovitih pristopov, ko želijo podjetja ustvarjati kulturo presežkov. Eden od razlogov, zakaj coaching ni širše uporabljen v organizacijah, je pomanjkanje razumevanja, kaj coaching je. Tako je logično, da ljudje ne vedo, kakšne prednosti jim coaching lahko prinese.

Preseganje management 2.0 predpostavk in praks je težavno tako za vodje kot za zaposlene. Tranzicija k management 3.0 mindsetu in principom se ne more zgoditi čez noč. Psihološka varnost je prvo, kar morajo ljudje občutiti, da lahko presežejo ustaljene načine razmišljanja in delovanja (mindset), stopijo iz cone udobja in so pripravljeni kreirati drugačne izkušnje. Le takrat lahko in si bodo želeli spremeniti svoja vedenja.

Prednosti, ki jih coaching prinaša organizacijam so skoraj neskončne. Ko se vpeljuje coaching na pravi način, je to izkušnja, ki spreminja življenja. Prinaša čustveno odpornost, kreativnost, zaupanje in agilnost – vse ključne pogoje za razvoj odličnih organizacij.

Teja Breznik Alfirev (PCC), Leadership & Executive Coach

LN: https://www.linkedin.com/in/tejabreznikalfirev/

W: www.flow-svetovanje.com

 

Zapis je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč ICF Slovenia Chapter

Tags: No tags